Moj Trombon

Hotel postat sem pevec, da slaven bi bil,
sem vpisal se v šolo, dab se pet nauèil.
A kmalu sem spoznal iz tega n'è ne bo,
karkoli sem iz grla spravu blo je grdo.
"Nebomo zgubljal cajta," mi uèitelj je djal
in milo reèeno domov me nagnal.
Ponoèi zamorjen sem gledal v plafon
in sklenu, da kupu si bom trombon.

Šel sem v trgovino, trombon dobil,
èeprav je bil že rabljen, zame dober je bil.
"Marija, kak si lep," sem ga obèudoval
in v poznih noènih urah prviè zaigral.
Sem pihal kolk je duša dala, pa je kar šlo,
jaz sem bil navdušen, sosedje pravtako.
Kaj pa so krièali vam izdal ne bom,
ker to mi prepoveduje bonton.

Prej se zame èist nobeden zmenu ni,
zdaj pa navalili name so prav vsi.
Mi tolèejo na stene, tolèem jim nazaj
in vsako noè obišèe me še kak policaj.
V našem bloku zdaj noben veè ne spi,
do jutra je tako veselo, da se kadi.
Razgrajamo tako, da trese se beton,
za štimungo pa skrbi moj trombon.

Dva tedna že vadim in lahko vam izdam,
da eno melodijo že kar dobro igram.
Odloèu sem se, da z njo odidem v svet,
najprej na MTV, nekje paè moram zaèet.
Zdaj èakajo me slava, ženske in denar.
"Ljudje, jaz se že vidim, jaz bom superstar!"
Ko prižgali boste radio al gramofon,
povsod zaslišal se bo moj trombon.